V stoletjih širjenja zdravilišča Dobrna se je razvijala tudi njegova arhitektura. Osrednji objekt, zdraviliški dom, je bil zgrajen že leta 1624. V naslednjih stoletjih je njegova stavbna masa rasla skoraj tako, kot so se menjavali zdraviliški lastniki. Posameznim arhitekturnim fazam zdraviliškega doma z lahkoto sledimo, če prebiramo natančne arhitekturne opise umetnostnega zgodovinarja in konservatorja Ivana Stoparja ter si ob tem pomagamo z arhivskimi viri in starimi fotografijami. Stavbne dediščine zdravilišča Dobrna pa ne predstavlja le omenjeni osrednji objekt, kajti v zdraviliškem parku so bile v drugi polovici 19. stoletja zgrajene še druge topliške arhitekture, katerih stavbne kvalitete prav tako opravičujejo dejstvo, da jih v okviru varovanja nepremične kulturne dediščine ohranjamo kot posamezne stavbnodediščinske enote oziroma jih celo razglašamo za spomenike lokalnega pomena.