logo
ŽRTVE I.SVŽRTVE II.SVPOPISIZIC

/

Serijske publikacije

/

Zgodovina za vse

Gospodarji gradu Planina in njihov odnos do jurkloštrske kartuzije do 14. stoletja

Avtor(ji):Dušan Kos
Soavtor(ji):Borut Batagelj (ur.), Simon Zupan (prev.), Tina Bahovec (prev.)
Leto:2014
Založnik(i):Zgodovinsko društvo Celje, Celje
Vir(i):Zgodovina za vse, 2014, št. 2
Jezik(i):slovenščina
Vrst(e) gradiva:besedilo
Ključne besede:grad in gospostvo Planina, gospodje Planinski in Svibenski, kartuzija Jurklošter, 12.–14. stoletje, castle and the Planina seignority, seigniors of Planina and the Svibno seigniors, Jurklošter monastery, 12th-14th century
Avtorske pravice:
CC license

To delo avtorja Dušan Kos je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna

Datoteke (1)
Ime:2014-2_Zgodovina za vse.pdf
Velikost:4.18MB
Format:application/pdf
Stalna povezava:https://hdl.handle.net/11686/file19091
Odpri
Prenesi
Opis
Prispevek govori o posestnikih gradu Planina in njihovem odnosu do sosednje jurkloštrske kartuzije. Prvi znani posestnik in domnevni graditelj Planine je bil vazal krške škofije Ortolf, ki se je prvič omenjal leta 1190. Planinski gospodje so bili eni od pomembnejših dobrotnikov samostana Jurklošter. Po smrti Ulrika leta 1241 so do Planine prišli gospodje Svibenski. Zaradi redovnih pravil pa Planinski in Svibenski do začetka 14. stoletja najbrž niso bili pokopani v samostanu Jurklošter. Tam je grob imel morda Oto, ki ga je okoli leta 1312 generalni kapitelj kartuzijanov sprejel v svoje molitve. Zadnja predstavnika družine Ulrik III. in Henrik II. nista več sodila med samostanske dobrotnike, saj sta v letih 1339–1345 zaradi finančnih težav zastavila gospostvo grofu Frideriku I. Celjskemu. Po Henrikovi smrti leta 1363 in vse do leta 1456 so krški škofje podeljevali Planino v fevd grofom Celjskim, ki so bili tudi največji dobrotniki samostana.
Metapodatki (12)
  • identifikatorhttps://hdl.handle.net/11686/36180
    • naslov
      • Gospodarji gradu Planina in njihov odnos do jurkloštrske kartuzije do 14. stoletja
      • The lords of the castle Planina and their relation to the Carthusian monastery in Jurklošter up to the 14th century
    • ustvarjalec
      • Dušan Kos
    • soavtor
      • Borut Batagelj (ur.)
      • Simon Zupan (prev.)
      • Tina Bahovec (prev.)
    • predmet
      • grad in gospostvo Planina
      • gospodje Planinski in Svibenski
      • kartuzija Jurklošter
      • 12.–14. stoletje
      • castle and the Planina seignority
      • seigniors of Planina and the Svibno seigniors
      • Jurklošter monastery
      • 12th-14th century
    • opis
      • Prispevek govori o posestnikih gradu Planina in njihovem odnosu do sosednje jurkloštrske kartuzije. Prvi znani posestnik in domnevni graditelj Planine je bil vazal krške škofije Ortolf, ki se je prvič omenjal leta 1190. Planinski gospodje so bili eni od pomembnejših dobrotnikov samostana Jurklošter. Po smrti Ulrika leta 1241 so do Planine prišli gospodje Svibenski. Zaradi redovnih pravil pa Planinski in Svibenski do začetka 14. stoletja najbrž niso bili pokopani v samostanu Jurklošter. Tam je grob imel morda Oto, ki ga je okoli leta 1312 generalni kapitelj kartuzijanov sprejel v svoje molitve. Zadnja predstavnika družine Ulrik III. in Henrik II. nista več sodila med samostanske dobrotnike, saj sta v letih 1339–1345 zaradi finančnih težav zastavila gospostvo grofu Frideriku I. Celjskemu. Po Henrikovi smrti leta 1363 in vse do leta 1456 so krški škofje podeljevali Planino v fevd grofom Celjskim, ki so bili tudi največji dobrotniki samostana.
      • The article deals with the owners of Planina castle and their attitude towards the neighboring Carthusian monastery. The first known owner and supposed builder of Planina was Orttolf, vassal of the Krško diocese, who was first mentioned in 1190. The seigniors of Planina were among the more important benefactors of the Jurklošter monastery. After Ulrik’s death in 1241, Planina came into the hands of the Svibno seigniors. However, monastic rules most likely prevented the Planina and Svibno seigniors from being buried in the Jurklošter monastery until the 14th century. The only possible exception was Oto, whom the general chapter of the Carthusian monastery included in their prayers around 1312. The last representatives of the family, Ulrik III and Henrik II, were no longer among the benefactors of the monastery because they had to pawn their estate to Friderik I of Celje on account of financial problems. After Henrik’s death in 1363 and up until 1456, the bishops of Krško enfeoffed Planina to the Counts of Celje, the largest benefactors of the monastery
    • založnik
      • Zgodovinsko društvo Celje
    • datum
      • 2014
      • 01. 01. 2014
    • tip
      • besedilo
    • jezik
      • Slovenščina
    • jeDelOd
    • pravice
      • licenca: ccByNcNd