Kratko dobo agonije konec 18. stoletja, ko je vrelec v Rogaški Slatini izkoriščalo vsaj pet posestnikov, so z nakupom vrelca in zemljišč okoli njega prekinili štajerski deželni stanovi. Med najbolj dragocene ohranjene dokumente o zdravilišču iz prve polovice 19. stoletja sodijo imeniki gostov. Ti so prava zakladnica podatkov o številu, poklicnem in krajevnem izvoru gostov, trajanju in vzroku njihovega bivanja v Rogaški Slatini. Pri stavbni zasnovi je ta doba prinesla ogromne spremembe. Samo življenje v zdravilišču pa so narekovala zdravniška navodila, predvsem pitna kura, kopanje, sprehodi ter izleti v bližnjo okolico.