Nacistična propaganda je posebej po porazu pri Stalingradu vojno na evropskih tleh pričela prikazovati ne več samo kot prizadevanje za pridobitev novega življenjskega prostora za germansko raso na vzhodu, temveč tudi kot odločilni obrambni boj za Evropo in njene vrednote pred navalom židovskega boljševizma z vzhoda oziroma kapitalistične plutokracije z zahoda. S tem se je vsaj formalno povečal prostor za diskusije o ureditvi Evrope po morebitni nemški zmagi. V te diskusije so bili ob novi narodnostni politiki nacistične uprave v ≫Jadranskem primorju≪ potegnjeni tudi protirevolucionarni in kvizlinški subjekti na Slovenskem. Rezultatov razen določene avtonomije Ljubljanske pokrajine pod vodstvom Rupnika ni bilo, bilo pa je mnogo propagandnega govorjenja o Novi Evropi ter o sicer povsem nedoločenem mestu Slovenije v njej.