Zgodovina holokavsta izkazuje velike regionalne razlike, katere pridejo jasno do izraza šele z umestitvijo v širši evropski kontekst. Na kasnejšem nemškem okupacijskem območju Spodnje Štajerske (Untersteiermark) in Gorenjske (Besetzte Gebiete Karntens und Krains) je pred vojno živelo relativno malo Judov, med katerimi jih je veliko izviralo iz srednjeevropskih držav, kjer so bili Judje že podvrženi različnim oblikam preganjanja. Aprila 1941 se je z okupacijo to preganjanje razširilo še na tiste, ki pred okupatorjem niso pobegnili na varno. Sprva so jih preganjali skupaj z rasno in politično nezaželenimi Slovenci (odvzem državljanstva, zaplemba premoženja, izgon v Srbijo in na Hrvaško). Šele 1. aprila 1942 so na Spodnjem Štajerskem začeli veljati nürnberški rasni zakoni, na Gorenjskem pa ti zakoni sploh nikoli niso bili uveljavljeni. Toda takrat tam praktično ni bilo več Judov, nad katerimi bi okupator izvajal holokavst, temveč so ti Judje postali žrtve holokavsta v drugih evropskih deželah.