Avtor polemizira s stereotipoma o podpori oziroma nasprotovanju novi oblasti iz leta 1945 in o moči oziroma nemoči njene politične opozicije. Prvi stereotip, da je oblast uživala absolutno podporo prebivalstva in da so bile izjeme zgolj okupatorjevi sodelavci in agenti tujih držav, so v povojnem obdobju spodbujali komunisti. Drugega, da je močno opozicijsko voljo ljudi iz stvarnosti izbrisal zgolj teror politične policije komunističnega režima, so od padanja komunističnega režima naprej spodbujali ostri kritiki večinoma desničarskega političnega naziranja. V prispevku avtor zavrača obe stereotipni naziranji, saj nista podkrepljeni z nikakršnimi analizami tedanje stvarnosti. Ob tem opozarja, da nasprotovanja in kritik oblasti ne moremo preprosto enačiti s politično opozicijo. Za razliko od Srbije in Hrvaške, kjer je leta 1945 delovanje prijavilo tudi več opozicijskih strank, do tega v Sloveniji ni prišlo. Toda v Sloveniji je Osvobodilna fronta, za katero se je skrivala Komunistična partija Slovenije, že obvladovala večino političnega prostora in pritegnila v svoje vrste velik del prebivalstva, ki je bil pred vojno še naklonjen tradicionalnim slovenskim strankam. Na jugoslovanski ravni pa je morala Komunistična partija Jugoslavije šele ustvariti močno Ljudsko fronto, za katero bi lahko skrila svoje dolgoročne cilje, preoblikovati Jugoslavijo v državo sovjetskega tipa. Ob spraševanju, zakaj je bil politični položaj v Sloveniji leta 1945 precej drugačen kot v Srbiji ali na Hrvaškem, je vsekakor potrebno upoštevati tudi te dejavnike, ki pa jih kreatorji stereotipov preprosto izpuščajo.