V Trstu na stičišču latinskega sveta s slovenskim in slovanskim se je v zadnjih 150-ih letih vgnezdil strah pred t. i. slovensko in slovansko »nevarnostjo«. Italijanski romanski svet ni znal izkoristiti možnosti, da bi se na robu dveh kultur razvil dialog in politika sožitja, torej obojestranska obogatitev in oplemenitev. Namesto sožitja je prevladal strah pred novim in zato neznanim slovenskim svetom. Slovenski narodni preporod je povzročil strah pred tako prisotnostjo v mestu. Omenjeno stanje je po prvi vojni izkoristi fašizem do take mere, da je uzakonil politiko nasilja nad slovenskim prebivalstvom Julijske krajine. Po drugi vojni je bilo dodatno vse pogojeno od problema eksodusa iz Istre, ki je delno spremenil sestavo prebivalstva in od žgočega problema fojb. Na eni strani strah, na drugi strani pa stalno ponavljanje zgodbe o višji rasi in kulturi. Rečenica o »italiani, brava gente« in istočasno prekritje fašističnih zločinov, ki jih lahko ponazorimo z besedami: Narodni dom v Trstu, Bazovica, Gonars, Rab, Rižarna v Trstu. Prepletanje mitov in stereotipov na stičišču narodov in kultur.