Jezuiti so v Ljubljani predavali na višjih filozofskih študijih od leta 1704 do leta 1773, kot raz-jezuiti pa so obdržali predavanja matematike in fizike še do leta 1802 oziroma 1803. Tako je bilo 18. stoletje v veliki meri doba jezuitskih eksaktnih znanosti na Kranjskem. Ljubljanski jezuiti Erbergi so leta 1751 tudi uradno razvili fizikalno-matematični kabinet z eksperimentalnimi napravami, oskrbeli odlično knjižnico in sami objavili številne odmevne knjige. Jezuiti so preko Gabrijela Grubeija poldrugo desetletje vodili večino gradbenih, vodovodnih in transportnih dejavnosti v deželi in zunaj njenih meja. Kljub temu so v slovenskem zgodovinopisju do nedavnega prevladovala mnenja o nizki ravni jezuitskega pouka v Ljubljani. Zakaj? Večina ljubljanskih jezuitov je bila domačega, predvsem plemenitega rodu iz družin Erbergov, Tauffererjev, Valvasorjev, Turjačanov in drugih. Kljub temu se jih še danes pogosto drži netočen pridevek prišlekov, torej tujcev v lastni domovini. V prispevku bomo skušali pojasniti vir tega stereotipa s prepričljivimi dokazi o njegovi napačnosti. Ob tem postavljamo zapleteno politično vprašanje: Ali ni bila jezuitska visoka šola resničen začetek ljubljanske univerze (kot je bila podobna šola v Zagrebu)? V prispevku prvič objavljamo posnetek zapisa o krstu Gabrijela Gruberja. Dokument odkriva očetovo ime, ki doslej ni bilo znano. Ob njem je ime matere, ki je bilo že večkrat objavljeno, vendar z določenimi dvomi. Raziskovanje prinaša nov kamenček v mozaiku iskanja porekla našega velikega jezuita, ki je moral tako dolgo čakati na svojega življenjepisca.