V političnem in delno tudi že v politološkem in zgodovinskem jeziku na Slovenskem se je uveljavila sintagma o t. i. plebiscitarni enotnosti, ki je vladala v deželi jeseni leta 1990, ko se je odločalo o tem, ali naj Slovenija 23. decembra izvede plebiscit o odhodu iz jugoslovanske federacije in se odloči za pot samostojne in neodvisne države. Avtorica se v prispevku ukvarja z vprašanjem, kako so se politični subjekti na Slovenskem odzvali na prvo pobudo o plebiscitu, ki jo je oktobra 1990 predlagala Socialistična stranka Slovenije (SSS), predvsem pa s tem, kako je mesec kasneje nastala odločitev za plebiscit, ki jo je Demos podprl v Poljčah in kako so se na to drugo pobudo, ki je Slovence kasneje pripeljala do cilja - samostojne države - odzvali v opozicijskih strankah in tudi znotraj Demosa. Sprašuje se, ali je upravičeno govoriti o t.i. plebiscitarni enotnosti političnih sil ali zgolj o plebiscitarni enotnosti slovenskega naroda, ki je 23. decembra 1990 rezultirala v 88.5% podpori za samostojno in neodvisno slovensko državo.