Avtor opozarja na razvoj nacionalnih zgodovinopisji v Evropi od srede 19. stoletja dalje in ugotavlja, da so se počasi odpirala novim metodološkim in konceptualnim pristopom ter družboslovnim vedam. Do pomembnejših sprememb v tej smeri je tudi v zahodni Evropi prišlo šele v 60.tih in 70.tih letih preteklega stoletja, ko so nove, socialno-zgodovinsko zasnovane raziskave postavile pod vprašaj tradicionalne nacionalno-zgodovinske posplošitve in predstave. Avtor se pri opredelitvi zgodovinskih mitov opira na definicijo G. Schöpflina, hkrati pa opozarja na podobnost romunskih in slovaških mitov s slovenskimi. V zvezi s slovenskimi nacionalno zgodovinskimi predstavami si zastavlja tri vprašanja. Prvo: od kdaj lahko sploh govorim o slovenskem narodu, če je bil proces narodnega oblikovanja končan šele konec 19. stoletja? Drugo: kakšna je bila v resnici vloga jezika v toku slovenskega narodnega oblikovanja? In tretje: koliko je v slovenskem zgodovinopisju prisotno Braudelovo spoznanje, da sta narod in nacionalna zgodovina »množica stvarnosti in življenjskih usod«, ki jih kronološka zgodovina slabo povezuje?