S Trubarjevim rodom in sorodstvom na Rašici sta se zadnja ukvarjala A. Kaspret (pred 1914) in F. Kidrič (1920). Ponovna dostopnost sklenjene serije urbarjev gospostva Tutjak od 1464 dalje, pritegnitev novih virov in vnovična interpretacija že znanih podatkov postavljajo njune ugotovitve ter interpretacije Trubarjevih življenjepiscev v precej drugačno luč. Prispevek je zasnovan kot rekonstrukcija imaginarnega rojstnega lista Primoža Trubarja in njegove osebne izkaznice. Trubar se ni nujno rodil leta 1508, kot je zapisal sam, saj njegove navedbe starosti kažejo tudi na možni rojstni letnici 1507 in 1509. Na svet ni prišel v Temkóvem mlinu pod Rašico, kjer je danes urejena »Trubarjeva domačija«, temveč približno 400 metrov vzhodno od tod v Sklopovem mlinu pod Kukmako, odraščal pa tu in bržčas tudi na očetovi kmetiji na bližnji Kukmaki. Njegov oče Mihelj v številnih urbarskih omembah nikoli ni naveden kot Trubar, marveč dosledno kot Mull(n)er, kar je bila prvotno poklicna oznaka (mlinar) in iz nje izpeljano lastno ime Malnar, saj Mihelj ni bil iz Trubarjevega rodu, temveč le oženjen z Jero Trubar. Primož je tako na Rašici veljal za Malnarjevega Primoža, kajti Trubarjev ni mogel biti ne po očetu ne po hišnem imenu, ampak kvečjemu v širšem, sorodstvenem pomenu besede. Za priimek Trubar seje odločil šele v šolah, najverjetneje zato, ker bi bil z zelo pogostim poklicnim priimkom kot Malnar, Müller oz. Molitor premalo prepoznaven. Pomenljivo je, da si za osebni pečatnik ni izbral mlinskega kolesa, temveč orodje očetovega drugega, tesarskega poklica. Različice zapisovanja priimka Trubar v turjaških urbarjih (Trobar, Trober, Trabar, Traber, pozneje dosledno Truber) pričajo o nečisti izgovorjavi prvega samoglasnika, kar je v zapisu dalo grafema -o in -u (Trober, Truber). Zadnjega - Truber - torej ni samovoljno vpeljal Primož Trubar, ki bi s tem svoj priimek »poneslovenil«, kot so menili njegovi življenjepisci. Najverjetnejša etimologija priimka je res iz glagola trobiti, toda pri prvem nosilcu priimka je šlo veliko prej kot za poklic (piskač ali trobec) za kakšno značajsko lastnost, telesno značilnost ali morda za onomatopoijo. Prispevek obravnava tudi ponovno najdeni najzgodnejši dokument s Trubarjevim lastnoročnim podpisom in pečatom - listino, izdano v Laškem leta 1533. Podpis se opazno razlikuje od poznejših in prav tako je po obliki drugačen pečat, medtem ko ostaja njegova vsebina do Trubarjeve smrti nespremenjena: inicialki P in T ter tesarska sekira kot znamenje očetovega poklica. Listino bi lahko označili kot Trubarjevo prvo »osebno izkaznico«.