Poleg politikov so še posebej javna glasila utrjevala med prebivalstvom prepričanje o neizčrpnem energijskem bogastvu. »Globoko pod zemljo ležijo zakladi Prekmurja. Kaj je tona pšenice, ki uspeva tudi drugod, proti enemu vrelcu nafte? Nič. Zato se njive in travniki umikajo nafti. (...) Nafta je kri tehnike. In mi imamo nafto,« je zapisal avtor članka v Slovenskem poročevalcu. Prispevek na podlagi dosegljivega gradiva najprej obravnava vojno škodo in ponovni zagon proizvodnje energetskih zmogljivosti v slovenskem prostoru v letih 1945 do 1946. V nadaljevanju avtor analizira prizadevanja planskih načrtovalcev v letih 1947 do 1950 za vzpostavljanje večje soodvisnosti energetskih virov, za večjo in stabilnejšo energetsko oskrbo. V svojem argumentiranem zapisu zajame vpliv tujih zgledov pri oblikovanju nove organizacijske podobe in vzpostavljanju načinov poslovanja energetskega gospodarstva, pa tudi njegovo povezavo s sosednjimi elektrogospodarskimi sistemi.