Koroški Slovenci, predvsem tisti, ki so se izrekali za združitev ozemlja Koroške s slovenskim ali mešanim prebivalstvom z matičnim narodom, so bili takoj po osvoboditvi s strani angleške vojaške vlade in njej podrejenim avstrijskim varnostnim organom soočeni z raznimi oblikami represije. Najbolj jih je prizadela splošna prepoved zborovanj, lastnega tiska in sistematično zavlačevanje obnovitve predvojnih političnih, kulturnih in gospodarskih organizacij ter društev. Vse do februarja 1949 so oblasti zavlačevale z obnovo Zveze koroških zadrug in s tem prizadele koroškim Slovencem veliko materialno škodo. Število zadružnikov je padlo na 10 odstotkov predvojnega članstva. Funkcionarje in aktiviste Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za slovensko Koroško in njegovih pododborov ter drugih organizacij, ki so nastale v času protifašističnega odpora, so oblasti postavljale zaradi slovenskega narodnostnega delovanja pred vojaška sodišča. Večmesečne zaporne kazni so bile izrečene proti celi vrsti mladinskih aktivistov, prišlo je do fizičnih napadov zborovanj, pred represijami pa niso bili varni niti posamezni slovenski duhovniki. Oblasti posameznikom niso izdajale potnih listov in s tem slovenskim funkcionarjem onemogočale razlaganje svojih zahtev na mednarodnih konferencah. Varnostni organi so pogosto stikali za slovensko periodiko in literaturo, iztenzivno so iskali Koroški zbornik, ki je leta 1946 izšel v Ljubljani. Vsaka kritika ukrepov zasedbenih sil je bila prepovedana. Izmed britanskih častnikov je v pozitivnejšem odnosu do koroških Slovencev občasno izstopal le Gerald Sharp, medtem ko je vojaški sodnik lajtnant Col. Cohen ostal številnim Slovencem v slabem spominu. Po pariški odločitvi 20. junija 1949, da ostaja avstrijsko-jugoslovanska meja nespremenjena, je represija postopno popustila.