Pričujoča razstava je zasnovana v okviru mednarodnega simpozija na temo "Čeprav so meje še vedno v vsaki besedi" Preseganje meja in globalizacija v germanistiki ("Und gehen auch Grenzen noch durch jedes Wort" Grenzgänge und Globalisierung in der Germanistik), ki ga prirejata Oddelek za germanistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Avstrijsko društvo za germanistiko Univerze v Gradcu. (1. - 4. Junij 2000) V preteklih stoletjih so evropske dežele sodelovale na številnih področjih, saj so bile gospodarsko, kulturno in politično povezane, razstavljeno študijsko gradivo pa osvetljuje le eno plast medsebojnih odnosov, to je slovensko-nemških stikov in sodelovanja v preteklosti na področju univerzitetnega izobraževanja v obdobju od 14. do začetka 20. stoletja. Do 19. stoletja oz. v obdobju srednjega veka ne moremo govorili o narodnostni opredeljenosti študentov v sodobnem pomenu, kajti pomembna je bila le pripadnost deželi - nad nacionalno prevladuje pokrajinska zavest. Zato bi težko govorili o slovensko-nemških odnosih v dobesednem pomenu. Slovensko ozemlje je že s pokristjanjevanjem in fevdalizacijo prešlo v zahodno kulturno področje, vloga Salzburga kot cerkvenega središča pa je omogočila zgodnje vplive nemške kulture. S prehodom slovenskih dežel pod oblast Habsburžanov kot tudi z ustanovitvijo dunajske univerze leta 1365 se je ta proces nadaljeval in poglabljal. Zaton humanistične tradicije, protireformacija in s tem prevlada nemškega jezika v šolstvu ter študiji na avstrijskih in nemških univerzah so slovensko izobraženstvo neposredno vključili v nemško govoreče kulturno-znanstveno območje. Zgodovinske danosti so oblikovale homogeni mednarodni kulturni prostor, katerega deli so se med seboj prežemali, oplajali in dopolnjevali. Zaradi tega moramo njihovo tamkajšnje delovanje in dosežke obravnavati kot celoto in dediščino obeh narodov. Študenti s slovenskega ozemlja, ki so študirali na avstrjskih in nemških univerzah, so se aktivno vključevali v univerzitetno življenje, postali profesorji, dekani in rektorji ter hkrati posegali v širši nacionalni in mednacionalni prostor. Študij na teh univerzah za študente s slovenskega prostora ni pomenil samo poti do akademske izobrazbe, temveč tudi stik s tokovi višje kulturne stopnje oz. socialnih slojev evropske kulture. S svojim delovanjem so prispevali k afirmaciji narodov, živečih v monarhiji, predvsem slovenskega, nemajhen pa je tudi njihov prispevek k razvoju evropske kulture in civilizacije. Ti pomembni ljudje so s svojim delom vplivali na znanstvene usmeritve svojih študentov, med njimi celo vrsto slovenskih, ki so hlepeli po znanju in ustvarjalnem znanstvenem delu in ki so bili deležni njihove pomoči, nasvetov in zavzetosti. Med možmi, ki so zasedali pomebna mesta na univerzah in so s svojim delom zapustili neizbrisen pečat, bom omenil le nekatere. Na dunajski univerzi so rektorski položaj po večkrat, skoraj štiridesetkrat zasedali profesorji s slovenskega etničnega prostora, nekateri tudi, kot npr. Brikcij Preprost (Briccius de Cillia), ki je bil tudi petkrat dekan teološke in trikrat filozofske fakultete. Bernard Perger, doma iz Ščavnice, je bil humanist, matematik, astronom, profesor, superintedent, dekan in rektor. Njegova moderna latinska slovnica je doživela tridest izdaj v šestih državah. Sledijo znana imena, kot so Tomaž Prelokar - profesor, diplomat, stolni prošt in kancler dunajske univerze ter vzgojitelj Maksimiljana I., filozof Matija Hvale, metličan Klemen Kukec - astronom, Andrej Perlah, Jurij Bohinc, Marko Anton Plenčič, Janez Sigismund Popovič, ki je po naročilu avstrijske vlade leta 1754 napisal nemško slovnico, Jurij Vega. V 19. stoletju izstopajo Jernej Kopitar, Tomaž Dolinar, Anton Fister, Franc Miklošič, Jožef Stefan (slednja imata tudi spominsko obeležje v avli dunajske univerze). Tudi na graški univerzi je bilo nekaj odličnih mož iz naših dežel, kot npr. teolog in dekan teološke fakultete Matija Bastiančič; zgodovinar in rektor Martin Bavčer; geograf in rektor Avguštin Hingerle; filozof in profesor Marko Hanzič; rektor kolegija in univerze Franc Staindl; profesor in predstojnik Astronomsko-matematičnega observatorija in inštituta Karl Tirnbergar; matematik in profesor Karel Tosch in še bi lahko naštevali. Na drugih nemških univerzah je najti na primer Franca Jelenca iz Selške doline, ki je bil profesor rimskega, civilnega in kriminalnega prava in rektor univerze v Freiburgu ter direktor pravne fakultete v Innsbrucku. Benedikt Pettschacher je bil teolog, pravnik, profesor in rektor univerze v Salzburgu. V Baslu je kot glasbeni teoretik, pisec in profesor deloval Baltazar Praspergius, doma iz Braslovč. V Leipzigu je kot medicinec, teolog, dekan in rektor univerze služboval Ljubljančan Staidler. Protestanski teolog in profesor teologije na univerzi v Strasbourgu je bil Ljubljančan Janez Taufrer; teolog in profesor protestantske teologije na univerzi v Tübingenu Mihael Tiffernus iz Laškega; pravnik in profesor na pravni fakulteti v Innsbrucku pa Janez Ulrich iz Novega mesta. Ker na slovenskem etničnem prostoru do ustanovitve univerze v Ljubljani leta 1919 ni bilo univerze, so študenti hodili študirat na tuje univerze. Pred ustanovitvijo univerze na Dunaju so študenti s slovenskega etničnega prostora več stoletij odhajali študirat na bližnje italijanske univerze (Bologna, Salerno, Padova, etc.) ter bolj oddaljene francoske, španske in angleške, včasih pa so odhajali tudi na praško ali krakovsko. Že od ustanovitve univerze na Dunaju je na osnovi matrik (vpisnih knjig) zaslediti številne študente s slovenskega etničnega prostora. V dobi reformacije in protireformacije so se univerze razdelile na katoliške in protestantske, posledica le-tega pa je, kot priča arhivsko gradivo, povečan vpis na nemške protestantske univerze. Po obiskanosti izstopa dunajska univerza, kasneje pa ji sledi graška univerza (ust. 1586), kar je razumljivo, saj je Dunaj kot glavno mesto nekdaj skupne države predstavljal več kot pol tisočletja politično, duhovno in kulturno središče slovenskih dežel, vključenih v habsburško monarhijo. Koliko študentov je študij zaključilo in se vrnilo domovino, kjer so svoje znanje uspešno uporabljali in kasneje postali znana imena našega kulturnega in javnega življenja, ni natačno ugotovljeno. Potrebno pa bo raziskati še gradivo, ki ga hranijo druge univerze, visoke šole in akademije, na katerih so študirali naši študenti, ter vključiti še ostale slovenske dežele, saj razstavljeni podatki vključujejo in zajemajo le osrednjo deželo Kranjsko. Tako je znatno število slovenskega izobraženstva ostalo še neugotovljeno. Razstavno gradivo je rezultat preučevanja rokopisnega gradiva (dunajske univerze), znanstvenih edicij (že transkribiranih virov - matrik drugih univerz) in literature. Poleg avstrijsko-nemških univerz sem vključil v zemljevid tudi vpis študentov s Kranjske na tri italijanske univerze (Padova, Siena in Peruggia), saj so se ti študenti na omenjenih univerzah vključili v nemško "nacijo" - kar je pomenilo mednarodno študentsko skupnost slušateljev in magistrov, na čelu katere je bil prokurator. Gradivo obsega zemljevide evropskih univerz, ustanovljenih do 15. stoletja, nemških univerz v 17. in 18. stol. ter pregled univerz, na katere so se vpisovali študenti s Kranjske, in za katere ima avtor razstave zanesljive podatke. Sledijo grafikoni vpisov na univerze v Tübingenu, Salzburgu, Ingolstadtu in Gradcu (za posamezna obdobja) ter grafikoni vpisa študentov na dunajsko univerzo za celotno obdobje od ustanovitve leta 1365 do leta 1917. Kjer je bilo na voljo dovolj podatkov, je podana tudi socialna struktura vpisanih študentov ter izbor študijskih smeri oz. fakultet. Razgibanost in postopno rast vpisa si lahko razlagamo s socialnim in gospodarskim stanjem v deželi ter z rastjo prebivalstva. V preteklih stoletjih so naše dežele doživljale številna nemirna obdobja (reformacija, protireformacija, turška nevarnost, vojne, spremenjene gospodarske in trgovske poti, lakota, epidemije, kuga, kolera …), zato veliko število slovenskih študentov vzbuja nemalo občudovanja. V mislih pa moramo imeti tudi odnos celotne družbe do izobraževanja v posameznih zgodovinskih obdobjih (humanizem, razsvetljenstvo … fin de siecle), kar ponuja številne teme v razmislek in nadaljnja preučevanja.