Slovenija se je pri upravljanju arhivskega gradiva nekdanje tajne politične policije srečala s številnimi izzivi, ki
so znani tudi drugim državam s podobno zgodovinsko izkušnjo ter arhivsko zapuščino. Pri reševanju teh izzivov
je deloma ubrala posebno pot: značilno je bilo, da ni ustanovila posebne arhivske inštitucije za hrambo ohranjenega
gradiva, pač pa je to nalogo zaupala osrednjemu državnemu arhivu. Prav tako hrambe in uporabe gradiva
ni regulirala s posebnimi zakoni. Posebnosti ureditve upravljanja arhivske zapuščine tajne službe slovenskega
enopartijskega režima so morda povezane z majhno količino ohranjenega gradiva, vsebino ohranjenega gradiva
in odsotnostjo lustracije. Ne glede na navidezno količinsko skromnost gradiva pa je tudi Slovenija pri upravljanju
gradiva morala odgovoriti na dve ključni vprašanji: ali vsebuje gradivo tajne službe nekdanjega režima varovane
podatke, pomembne za zagotavljanje interesov sedanje demokratične države, ter kako uravnotežiti interes javnosti
po široki dostopnosti arhivskega gradiva z interesom posameznikov po zaščiti podatkov iz sfere njihove zasebnosti.