Ker simpozij o prvi svetovni vojni ni umetnostnozgodovinski in ker tematika doslej še ni bila celoviteje in izčrpneje osvetljena, začenjam svoj predvsem informativni panoramski prikaz o odmevih prve svetovne vojne v sočasni slovenski likovni umetnosti in o vlogi te vojne za našo poznejšo umetnost brez uvodnih razglabljanj kar z golimi dejstvi. Prva svetovna vojna se je najbolj neposredno dotaknila slovenske likovne umetnosti v razdiralnem smislu, saj so bili v okolici frontnih bojev na Goriškem uničeni številni arhitekturni spomeniki z likovno opremo, med najpomembnejšimi Quagliova baročna poslikava goriške stolnice, romarska cerkev iz 16. stoletja na Sveti gori ali kapucinska cerkev v Kostanjevici pri Gorici s svojo štukaturo, ki so jo pozneje rekonstruirali; zaradi tega razdejanja je skušal na novo začrtati urbanizem tega področja Maks Fabiani, ki je med letoma 1917 in 1922 vodil obnovo Posočja; tako kot že kdaj poprej v zgodovini pa so morale cerkve iz zaledja oddajati zaradi pretopitve v topove svoje zvonove in zato ob koncu vojne niso mogle »pozdraviti aleluje, ki se bliža«, kot je napisal Vladimir Levstik v Gadjem gnezdu, v katerem dominira mogočna podoba Kastelke kot materinski sinonim slovenske zemlje, ki ji je vojna pobrala sinove