Za ljubljanske Nemce lahko rečemo, da so izginili kakor Avari - popolnoma in skoraj brez sledov. Medtem ko povprečen Slovenec ve, da je na Slovenskem včasih prebivala nemska manjšina na Kočevskem, so le redki tisti, ki vedo, da se je k Nemcem prištevala skoraj petina prebivalcev Ljubljane. Kulturni podobi mesta je nemštvo dajalo svoj pečat nekako do začetka 20. stoletja. Nemska kultura je v Ljubljani prednjačila vse do prve svetovne vojne, predvsem po zaslugi nemskega Filharmoničnega društva in nemškega Jubilejnega gledališča, seveda pa tudi zaradi "okusa" povprečnega kranjskega izobraženega, ki se je oblikoval tudi zaradi avstrijskega šolskega sistema, v katerem dolgo ni bilo prostora za slovensko univerzo. Nemščina se je ohranila kot občevalni jezik višjih slojev in tako je npr. na promenadi ali v kavarni tujce se v začetku 20. stoletja lahko dobil vtis, da je Ljubljana popolnoma nemško mesto. Najbogatejši meščani so se steli pretežno za Nemce ali pa so (večinoma) sodili v nemški kulturni krog. Ta dejstva so vodila do bahaških ter tu in tam nerazsodnih izjav glasila ljubljanskih Nemcev, ki se mu je ob koncu 19. stoletja zapisalo, da je Ljubljana nemško mesto. Na podlagi naštetih dejstev je ta časopis trdil, da tretjina ljubljanskih prebivalcev odkrito izpričuje svoje nemštvo, tretjina jih je nasilno sloveniziranih ali pa so v slovenski tabor prešli zaradi koristoljubja in neznačajnosti. Kakor koli: Nemci, ki so na Kranjskem predstavljali okrog pet odstotkov prebivalstva, so imeli deželo v letih 1877-1883 popolnoma v svojih rokah (obdobje nemske večine v deželnem zboru), njeni prestolnici Ljubljani pa so vladali celih trinajst let (1869-1882). Njihov gospodarsko-finančni vpliv v deželi je bil tudi po občutnem zmanjšanju njihove politične moči velikanski in je slonel predvsem na Kranjski hranilnici, ki je bila vse do konca monarhije (poleg drugih nemških gospodarsko-finančnih korporacij) neusahljiv vir za ohranjanje kranjskega nemštva. Nemščina je kljub maloštevilnosti kranjskih Nemcev ostala uradni in deželni jezik na Kranjskem vse do zatona monarhije. Kranjski Nemci so prav do konca Avstro-Ogrske ohranili fantastične namere, da Slovencem odrečejo pravico do samoodločbe in jih prisilijo, da se s svojim narodnim telesom in ozemljem utopijo v novonastali Nemčiji ali vsaj nemski Avstriji. Po vsej tej mogočnosti in vseh visokoletečih ciljih pa za kranjskim nemštvom ni ostalo skoraj nobenih sledov.