Pojmovanje romana in drugega neprimernega leposlovja kot enega izmed krivcev za pohujšanje mladine je bila stalnica
pri moralistih in njihovih prizadevanjih za nravno čistost prebivalstva. V drugi polovici 19. stoletja se je tisk vseh zvrsti precej
razširil med prebivalstvom. Moralisti so poseben problem videli v šundu in ostali trivialni literaturi, ki je omrežila mnogo
bralcev. Ocenjevali so, da preveč razvnema domišljijo bralcev in da jih zavaja v pohujšanje, saj popularizira razmerje, ki je
brez objektivnega ozadja in realnega namena. Obravnava spornih, moralno občutljivih tem v delih, ki so bila dostopna širši
javnosti, pa je bila nezaželena tudi v okviru »resne« literature in je pri večini kritikov naletela na negativen odziv. Moralisti
so iskali pomoči za nadzor pri državnih oblasteh, vendar so te pozornost posvečale predvsem prekrškom, ki so bili politične
narave, zato je med ohranjenim zaplenjenim tiskovnim gradivom Državnega pravdništva najti relativno malo spisov z obravnavano
tematiko.