Avtor opisuje sprejem Kopernikovega nauka med Slovenci. Koperniku sledi skozi popise astronomskih knjig v ljubljanskih
knjižnicah in knjigarnah. Obravnava predvsem knjižnico ljubljanskega knežjega dvorca, Mayerjev prodajni katalog iz
leta 1678 in knjige ljubljanskih jezuitov. Čeprav večina uporabljenih virov izvira iz obdobja po Galilejevem procesu, z njimi
vendarle dokazuje pomembno vpetost naših krajev v filozofske razprave na evropski ravni.
Avtor nadalje raziskuje vsebine in pomen posameznih astronomskih knjig turjaške knežje knjižnice. Na ugotovitvah
utemelji razmišljanja o filozofskih prepričanjih Turjačanov takoj po njihovi vrnitvi v katoliško vero in še posebej o njihovem
odnosu do kopernikanizma.
Turjačani so podpirali ljubljanske jezuite in njihovo knjižnico. Pripoved poveže z izjemnim odkritjem, da so že ljubljanski
jezuiti imeli znamenito drugo izdajo Kopernika (1566), ki se še danes nahaja v NUK in nemo pripoveduje svojo zgodbo.