Dr. Nevenka Troha sodi v skupino slovenskih zgodovinark in zgodovinarjev, ki so zunaj generacijskega kroga, ki mu pripadam pisec teh vrstic. Od konca sedemdesetih let minulega stoletja sem jo poznal le po imenu, ko je v desetletju 1977– 1986 vodila Revirski muzej v Trbovljah. Sam sem v istem obdobju in v enaki funkciji drugo desetletje deloval v Goriškem muzeju. Osebno sva se nato srečevala in sodelovala pri delu Slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije med novembrom 1993 in julijem 2000. Kot Primorca pa me je že ob prvem srečanju presenetila njena krepka vživetost v problematiko zahodnoslovenskega prostora v obdobju neposredno po koncu druge svetovne vojne. Poznavanje arhivskega gradiva, ki ga je v svojih objavah uporabljala, je močno preseglo raven tistega, kar so nam ponujali dotakratni zgodovinopisni dosežki. Ko je po odhodu iz muzejske stroke postala arhivska delavka, je spoznala to neizpolnjeno raziskovalno nišo in se povsem posvetila primorskim problemom po drugi svetovni vojni in vsestranskim slovenskoitalijanskim odnosom na območju tako imenovane Julijske krajine.