Avtorica v članku zajema prvih dvajset let samostojne slovenske in hrvaške zgodovine po
razpadu Jugoslavije skozi oči parlamenta kot temelja demokratičnega razvoja. Pri tem uporablja
institucionalni pristop, ki ji omogoča vpogled v temeljne gradnike političnega in strankarskega
sistema na Slovenskem in Hrvaškem, dopolnjuje pa ga z nekaterimi podatki o organizaciji
delovanja in notranji strukturi obeh parlamentov. Avtorica ugotavlja, da sta Slovenija in
Hrvaška kljub skupnemu začetku najprej izbrali različni poti demokratizacije, zato so prvih
deset let razlike med obema parlamentoma ter tudi političnima in strankarskima sistemoma
večje, po spremembah hrvaške ustave pa lahko med njimi najdemo več skupnih točk. Izpostavljene
so tiste značilnosti, ki so najpomembneje vplivale na oblikovanje obeh političnih sistemov.