Slovenska ljudska stranka je med obema svetovnima vojnama ohranjala svoj prepoznaven
politični položaj v jugoslovanski politični stvarnosti tudi (in zlasti) s političnim povezovanjem z
največjo srbsko stranko − Narodno radikalno stranko. V dvajsetih letih 20. stoletja je bil
vrhunec njunega političnega sodelovanja dosežen s podpisom Blejskega sporazuma leta 1927, ki
je vodji Slovenske ljudske stranke Antonu Korošcu omogočil prevzem ministrstva za notranje
zadeve in mesta predsednika vlade leta 1928. Vendar so odnosi med Narodno radikalno stranko
in Slovensko ljudsko stranko dobili novo dinamiko že po sestopu z oblasti in nato smrti
radikalskega staroste Nikole Pašića leta 1926. Avtorica se bo v razpravi ukvarjala predvsem s
tem slednjim obdobjem in z nekaterimi niansami težavnega političnega odnosa med Nikolo
Pašićem in Antonom Korošcem.