Vojaška doktrina splošne ljudske obrambe je bila v drugi Jugoslaviji uvedena zaradi zunanjepolitičnih in z njimi ozko povezanih vojaških oziroma obrambnih razlogov. Ti so prihajali z Vzhoda, iz ideološko bližnjega politično-vojaškega tabora, ki ga je vodila Sovjetska zveza. Zasnove te doktrine, temelječe na izkušnjah partizanstva iz druge svetovne vojne in na marksistični misli o oboroženem ljudstvu, so nastale ob koncu štiridesetih let 20. stoletja v času t. i. spora z Informbirojem, obujene in operacionalizirane pa so bile dvajset let kasneje ob vojaškem posegu enot Varšavskega pakta na Češkoslovaškem. Odločitev za uvedbo te vojaške doktrine je bila izrazito politična. Vojaški vrh jo je zato sicer sprejel, ni pa bil z njo zadovoljen, ker je v njej videl - glede na to, da so bile uvedene enote Teritorialne obrambe vezane na republiška vodstva - možnost uvedbe vojaških enot na nacionalni osnovi, kar naj bi razbijalo enotnost vojske in njenega vodenja. Predvsem so v vojaškem vrhu videli v TO Slovenije zasnovo slovenske vojske in izraz slovenskega »separatizma«. Avtor na temelju arhivskega gradiva političnega izvora (vojaški viri niso dosegljivi) in objavljenega spominskega gradiva prikazuje politično dogajanje ob spremembi vojaške doktrine konec šestdesetih let v Jugoslaviji.