Prispevek poskuša na podlagi dostopnega arhivskega gradiva prikazati vlogo jugoslovanskega vodstva v prvih praskah hladne vojne, predvsem pri polaganju min v Krfskem prelivu. Leta 1946 je namreč prišlo do hudega zaostrovanja odnosov med Jugoslavijo in zahodnimi zavezniki, ki je trajalo vse do dokončnega preloma Jugoslavije s Sovjetsko zvezo. Ta pojav sicer ni značilen le za Jugoslavijo, je pa bila v svojih dejanjih med vsemi komunističnimi državami pri tem najbolj dosledna in samostojna, kar v moskovskih krogih ni vedno naredilo najboljšega vtisa. Pri tem je usodno posegla tudi v mednarodne odnose svoje tesne, a podrejene zaveznice Albanije z Zahodom. S privoljenjem najožjega albanskega vodstva je namreč preprečila britansko priznanje albanske vlade in izboljšanje albanskih odnosov z zahodnima velesilama, kar ji je v ključnem trenutku zagotovilo utrditev njenega vpliva v Albaniji, ki je tedaj postal tudi formalnopravno skoraj vseobsegajoč.