Avtorica se v razpravi ukvarja z vlogo Antona Korošca, ministra za promet v vladi
Stojana Protića in načelnika Slovenske ljudske stranke, v stavki železničarjev aprila 1920.
Potem ko je vlada Kraljevine SHS razveljavila kolektivno pogodbo za delavce v prometu, je
aprila 1920 promet po državi hromila stavka železničarjev. Stavkajočim so se pridružili
komunisti, ki so v stavki prepoznali močan mobilizacijski potencial. Komunisti so bili v letih
po oblikovanju kraljevine vpliven politični dejavnik in so novembra istega leta na volitvah v
ustavodajno skupščino postali tretja najmočnejša stranka v državi. Stavka je tako 24. aprila
na ljubljanskih ulicah prerasla meje demokratičnega diskurza. Po posredovanju policije in
vojske je na Zaloški cesti umrlo 13 delavcev. Korošec je nekaj dni prej na strankinem zboru
zaupnikov v Ljubljani svaril pred nevarnostjo komunističnega gibanja.