Rod Wiesnerjevih, ki izvira iz Celja, je v razponu dvestotih
let prispeval pomemben delež v hrvaško kulturno zgodovino.
Ferdinand Wiesner iz Celja, pravnik in skladatelj, je
kot desetleten deček podedoval posestvo in dvorec svoje tete,
očetove sestre, vdove po dvornem svetniku Franju pl. Tisztapatakyju,
in se s staršema preselil v Samobor. Bil je ena od
osrednjih osebnosti ilirskega gibanja na Hrvaškem, »prvi in
največji glasbenik Ilirije, kot so si jo zamislili Napoleon v političnem
pomenu, Janko Drašković in Ljudevit Gaj pa v literarnem
in političnem pomenu«. V ilirskem duhu je svoj priimek
prevedel v Livadić. V njegovem dvorcu, »ilirskem gnezdu«, v
Samoboru, so se zbirali znani pripadniki ilirskega gibanja,
med njimi tudi Ferdov dober prijatelj, slovensko–hrvaški pesnik
Stanko Vraz. Ferdinandov sin, Kamilo Wiesner–Livadić
je bil odvetnik in kr. notar ter (amaterski) operni pevec, ki
je nastopil v prvi hrvaški operi Ljubezen in zloba Vatroslava
Lisinskega. Vnuk Branimir je bil pisatelj, pripadnik hrvaške
moderne, literarni teoretik in predsednik hrvaškega PEN
kluba med dvema svetovnima vojnama. Ferdinandov pravnuk
in Kamilov vnuk, Kamilo Tompa, je bil slikar, scenograf in
univerzitetni profesor.