Eden najbolj izstopajočih vtisov o celjski zgodovini
je gotovo ta, da z umorom zadnjega celjskega grofa
oziroma kneza leta 1456 nad Celje pade mrak. Vtis je
popolnoma napačen, nakazujeta z izdajo pomembnega
vira za celjsko zgodovino dva uveljavljena in tudi že z
najvišjimi slovenskimi priznanji nagrajena zgodovinarja
Matjaž Bizjak in Aleksander Žižek. Zmotna mračna
podoba Celja je zrasla predvsem na zgodovinsko-mitoloških
zelnikih, ki so se napajali izključno s perspektive
mogočnikov z gradu, ne pa s perspektive mesta v njegovi
senci. Matador domačega celjskega zgodovinopisja Žižek
nam je s svojimi objavami v zadnjih letih to že večkrat
jasno namignil, tokrat pa je sodelovanje in izdatni
doprinos mojstra srednjeveškega računovodstva Bizjaka
na svetlo – seveda ob založniški podpori inštitucij, kjer
si plodna pisca služita kruh – pripeljalo knjižno izdajo,
ki v podobo tega mračnega Celja na pragu novega veka
prižiga novo luč.