Avtor predstavlja sistem zagotovljene preskrbe, ki je veljal v Jugoslaviji od leta 1948 do 1953, ko je bil ukinjen in je začela preskrba prebivalstva temeljiti na 'trgu'. Za sistem zagotovljene preskrbe, uvedba tega je bila sicer potrebna zaradi hitrega večanja števila zaposlenih v neagrarni proizvodnji, a je imel tudi močan politično ideološki namen, je značilna popolna prevlada države v oskrbi. Da je bil porabnik uvrščen v zagotovljeno preskrbo je moral biti zaposlen in biti socialno zavarovan pri državnem zavodu. Količina živil, ki jih je posamezni porabnik dobival, je bila odvisna od težavnosti njegovega dela. Značilne so bile potrošniške nakaznice za osnovna živila in za industrijske izdelke, obutev, oblačila itd. Omogočeno pa je bilo tudi kupovanje na prostem trgu, vendar po znatno višjih cenah. Od leta 1951 se je sistem zagotovljene preskrbe nekoliko sprostil in večji poudarek je bil dan prosti prodaji, septembra 1951 pa so potrošniške nakaznice za živila nadomestili denarni boni. Od konca leta 1953 so se vsi denarni prijemki izplačevali le še v gotovini in sistem 'kart' je bil odpravljen.