Čas med 1835. in 1848. je eno od ključnih obdobij hrvaške
zgodovine v katerem nastane niz kulturnih in gospodarskih
inštitucij, kar privede do integriranja najvišjih družbenih slojev
v hrvaško nacijo. Največji boj je potekal na polju jezika.
Ženske kot vzgojiteljice otrok se je štelo za tiste, ki so poklicane,
da svoje otroke učijo v narodnem jeziku. Obdobje preporoda
na Hrvaškem je tudi čas, ko ženske vstopajo iz hišnega
in družinskega kroga v javno sfero. Ženske so postale aktivne
sodelavke v društvenem in kulturnem življenju, vse bolj pogosto
pa se pojavljajo s svojimi prispevki na področju književnosti,
pričnejo tudi nastopati na gledaliških odrih in tam širiti
hrvaško besedo, vneto pa sodelujejo tudi pri ostalih stremljenjih,
da bi v deželi zavela razsvetljenski duh in gospodarski
napredek. Pri tem pričnejo dobivati čedalje več možnosti za
boljšo izobrazbo in različne zaposlitve izven svojega doma. V
tem obdobju se tudi prvikrat na Hrvaškem pojavijo različna
ženska združenja, ženske pa se vključujejo tudi v posamezna
moška društva, predvsem z gospodarskega področja. Čeprav
so v tem času ženske slavili kot ponos naroda, je o njih ostalo
zelo malo sledi v zgodovinskem spominu.