Po razpadu Avstro-Ogrske in oblikovanju jugoslovanske
države se je slovenski prostor vključil v novo družbeno-civilizacijsko
stvarnost, ki se je v precej segmentih bistveno
razlikovala od prejšnje – avstrijske. V novi državi so tako
drug ob drugega trčili včasih diametralno nasprotni pogledi
in dojemanja najrazličnejših ravni političnega, družbenega
in seveda družabnega življenja. Eno od konkretnih stičišč
ljudi iz različnih svetov je bila beograjska skupščina, v krležijanskem
slikovitem pretiravanju »neinteligentna in popolnoma
primitivna negacija sleherne, tudi najskromnejše parlamentarne
oblike«, kjer so se tolkla politična stališča, kovale
zahrbtne taktike, kjer so prihajali do izraza različni politični
stili in značaji najrazličnejših posameznikov, izvoljenih med
Jesenicami in Gevgelijo, in kjer se je tudi pilo ter še več pokadilo.
Med seboj so se udarjale strasti, kar je parlamentarni
vsakdan na videz približalo tezi srbskega politika Dragoljuba
Jovanovića, da »politik mora biti strasten, ampak ne sme
imeti drugih strasti in slabosti – razen politike.« Toda poslanci
stare Jugoslavije so imeli precej »drugih strasti« povsem
življenjskega značaja. Med najbolj običajne in tedaj gotovo
najmanj sporne sta sodila alkohol in tobak, zaščitna znaka
javnega življenja. Vpogled v navade in okoliščine v zvezi s
pitjem in kajenjem v beograjski skupščini nam odstira relativno
neznano družabno plat parlamenta, onkraj političnih
bojev, prikazuje vsakdan poslanca Narodne skupščine
in njegov odnos do kajenja in alkohola. Kljub različnostim
znotraj prve Jugoslavije moremo ugotoviti, da je bilo njuno
uživanje vsem samoumevno, njuna konkretna vloga ob posameznih
dogodkih pa precejšnja.