logo
ŽRTVE I.SVŽRTVE II.SVPOPISIZIC

/

Serijske publikacije

/

Zgodovina za vse

Kdo je kdaj v cehu plačal ceho

Avtor(ji):Aleksander Žižek
Soavtor(ji):Andrej Studen (ur.)
Leto:2008
Založnik(i):Zgodovinsko društvo, Celje
Vir(i):Zgodovina za vse, 2008, št. 2
Jezik(i):slovenščina
Vrst(e) gradiva:besedilo
Ključne besede:cehi, cehovski sestanki, cehovska pravila, popivanje, guilds, guild meetings, guild rules, excessive drinking
Avtorske pravice:
CC license

To delo avtorja Aleksander Žižek je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna

Datoteke (1)
Ime:2008_2_Zgodovina za vse.pdf
Velikost:10.25MB
Format:application/pdf
Stalna povezava:https://hdl.handle.net/11686/file711
Odpri
Prenesi
Opis
Cehi so svoje članstvo povezovali na strokovni, verski in karitativni ravni. Iz njihovega verskega obeležja je izhajalo tudi strogo spoštovanje katoliških moralnih vrednot, kamor je prav gotovo sodilo izogibanje pretiranemu popivanju. Kljub temu pa se je cehovsko življenje pogosto odvijalo ob polni mizi in polnih kozarcih, kar je številne mojstre in pomočnike nemalokrat spravilo v skušnjavo, ki so ji lahkomiselno podlegli in s svojo pijanostjo spravljali v pohujšanje in na slab glas obrt in ceh, ki so mu pripadali. Vladarji, ki so od sredine 16. stoletja dalje vedno radikalneje posegali v samostojnost cehov, so si ob nedeljeni podpori cerkvenih struktur prizadevali za zmanjševanje izdatkov za raznovrstne cehovske pogostitve in strogo sankcioniranje nedovoljenih izdatkov za pojedine in pijačo. Od oblasti postavljeni cehovski komisarji so skrbno kontrolirali letne cehovske obračune in skrbeli za spoštovanje cehovskih pravil, v katerih se od obrtnikov zlasti v času Karla VI., Marije Terezije in Jožefa II. neizprosno zahteva krepostno in pobožno življenje brez pretirane zapravljivosti in veseljačenja. Med zapisanim in življenjem pa je tudi v primeru omejevanja popivanja cehovskih obrtnikov zijal velik prepad …
Metapodatki (12)
  • identifikatorhttps://hdl.handle.net/11686/1777
    • naslov
      • Kdo je kdaj v cehu plačal ceho
      • When one Guild Member had to pay for Everyone
      • Wer hat wann in der Zunft die Zeche gezahlt
    • ustvarjalec
      • Aleksander Žižek
    • soavtor
      • Andrej Studen (ur.)
    • predmet
      • cehi
      • cehovski sestanki
      • cehovska pravila
      • popivanje
      • guilds
      • guild meetings
      • guild rules
      • excessive drinking
    • opis
      • A guild connected its membership on the professional, religious and charitable levels. Their religious insignia reflected strict obedience to Catholic moral values, one tenet of which no doubt was to avoid excessive drinking. Despite this, life in guilds often involved full tables and glasses, which in many cases led both the light-hearted masters and their assistants into irrisistible temptation. They often succumbed to it, and their drunkenness consequently led to scandals and a poor reputation for the trade and the guild of which they were members. The rulers, who became ever more radical in their attempts to reduce the guilds’ independence after the mid-16th century, enjoyed full support of the Church structures and put a lot of effort into cutting expenses for various guild feasts and imposing strict sanctions for those who spent more on banquets and drink than was allowed. The Guild Commissioners, who were appointed by the authorities, carefully controlled the annual guild account reports. They took care that guild rules were adhered to. In particular during the time of Charles VI, Maria Theresa and Joseph II, these rules strictly required the craftsmen to live virtuously and piously with no excessive wastefulness and convivality. However, restrictions on excessive drinking by guild members were just another example of the deep gap between the regulations, on the one hand, and real life on the other.
      • Cehi so svoje članstvo povezovali na strokovni, verski in karitativni ravni. Iz njihovega verskega obeležja je izhajalo tudi strogo spoštovanje katoliških moralnih vrednot, kamor je prav gotovo sodilo izogibanje pretiranemu popivanju. Kljub temu pa se je cehovsko življenje pogosto odvijalo ob polni mizi in polnih kozarcih, kar je številne mojstre in pomočnike nemalokrat spravilo v skušnjavo, ki so ji lahkomiselno podlegli in s svojo pijanostjo spravljali v pohujšanje in na slab glas obrt in ceh, ki so mu pripadali. Vladarji, ki so od sredine 16. stoletja dalje vedno radikalneje posegali v samostojnost cehov, so si ob nedeljeni podpori cerkvenih struktur prizadevali za zmanjševanje izdatkov za raznovrstne cehovske pogostitve in strogo sankcioniranje nedovoljenih izdatkov za pojedine in pijačo. Od oblasti postavljeni cehovski komisarji so skrbno kontrolirali letne cehovske obračune in skrbeli za spoštovanje cehovskih pravil, v katerih se od obrtnikov zlasti v času Karla VI., Marije Terezije in Jožefa II. neizprosno zahteva krepostno in pobožno življenje brez pretirane zapravljivosti in veseljačenja. Med zapisanim in življenjem pa je tudi v primeru omejevanja popivanja cehovskih obrtnikov zijal velik prepad …
      • Zünfte verbanden ihre Mitglieder auf fachlicher, religiöser und karitativer Basis. Aufgrund ihrer religiösen Prägung achteten sie sehr auf die Einhaltung katholischer Moralwerte, wozu auch das Vermeiden von übertriebenem Trinken gehörte. Dennoch spielte sich das zünftische Leben oft bei vollen Tischen und vollen Gläsern ab, was viele Meister und Gesellen in Versuchung führte. Nicht selten erlagen sie dieser und führten mit ihrer Trunksucht das Gewerbe und die Zunft, der sie angehörten, ins sittliche Verderben und bescherten ihnen einen schlechten Ruf. Die Herrscher, die seit der Mitte des 16. Jahrhunderts immer radikaler in die Selbständigkeit der Zünfte eingriffen, bemühten sich – bei ungeteilter Unterstützung der Kirche – um eine Verringerung der verschiedenen Bewirtungsausgaben der Zünfte und eine strenge Sanktionierung unerlaubter Ausgaben für Festmahle und Getränke. Von der Obrigkeit eingesetzte Zunftkommissare kontrollierten sorgfältig die jährlichen Abrechnungen der Zünfte und sorgten für die Einhaltung der Zunftregeln. In diesen wurde – insbesondere zur Zeit Karl VI., Maria Theresias und Josef II. – von den Gewerbetreibenden kategorisch ein tugendhaftes und frommes Leben ohne übertriebenes Verschwenden und Feiern eingefordert. Zwischen dem Niedergeschriebenen und dem wahren Leben klaffte jedoch auch im Fall der Beschränkung der Trinkerei der Zunfthandwerker eine große Lücke...
    • založnik
      • Zgodovinsko društvo
    • datum
      • 2008
    • tip
      • besedilo
    • jezik
      • Slovenščina
    • jeDelOd
    • pravice
      • licenca: ccByNcNd