Avtorica na osnovi ustnih virov predstavlja način življenja v mladinskem zaščitnem
taborišču Uckermark, ki je bil del nacističnega koncentracijskega taborišča Ravensbrück.
Taborišče Uckermark je bilo postavljeno še pred letom 1942, prve Slovenke pa so bile vanj
poslane v letih 1943/44. T.i. 'taboriščne gojenke' v Uckermarku so bile večinoma nekaj let
mlajše od žensk v Ravensbrücku. Kot v osrednjem taborišču so tudi v Uckermarku izkoriščali
delovno silo ujetnic, ki so jih ob tem nezadostno hranili in poniževali (pretepanje,
samovoljne kazni, britje glave). Razprava predstavlja tudi organiziranost taboriščnic iz
Ravensbrücka po drugi svetovni vojni v Sloveniji.