Slovenski izseljenci v zahodnoevropskih državah - v največjem številu so živeli v Nemčiji,
Franciji, Belgiji in na Nizozemskem - so se srečali z vojno, preden je bila napadena
Jugoslavija aprila 1941. V domovini so mnogi pisali o njihovi usodi, bolj v temačnih kot
svetlih tonih. Med njimi najdemo razmišljajoče, kot so bili Edvard Kocbek, France Omahen,
Alojzij Kuhar, Kazimir Zakrajšek, Bogo Grafenauer, Viktor Plestenjak. Slovenci v Nemčiji so
pridih vojne začutili po nastopu nacizma 1933, saj je bila nacistična ideologija kot
totalitarna nenaklonjena tujim etničnih skupinam, v konkretnem vojnem stanju pa so bili od
1. 9. 1939. Na Nizozemskem, v Belgiji in Franciji pa so spoznali okupatorjev režim spomladi
1940. Večina je nadaljevala delo v rudnikih, mnoge so odpeljali na prisilno delo v Nemčijo,
marsikoga so odvedli v koncentracijsko taborišče. Zlasti levičarsko usmerjeni so se vključili v
odpor v posameznih državah, nekatere so aretirali, zaprli in ustrelili kot talce. Prepovedano
je bilo tudi društveno življenje.