Po koncu 1. svetovne vojne so Slovenci živeli tudi izven meja Kraljevine SHS
(Jugoslavije); po grobih ocenah jih je bilo okrog 400.000. Živeli so v Kraljevini Italiji,
Republiki Avstriji (od 1938 v Nemčiji) in Kraljevini Madžarski, ki so se med seboj razlikovale
tako glede ustroja oblasti kot tudi odnosa do narodnih manjšin znotraj svojih meja. Največjo
spremembo so doživeli Slovenci na Primorskem, ki so bili po letu 1918 oziroma 1920
vključeni v tujo državo, ki je enačila državno in narodnostno pripadnost. Koroški, štajerski in
porabski Slovenci so ostali znotraj spremenjenih meja pravno sicer novih Avstrije in
Madžarske, ki pa sta bili za razliko od stare habsburške monarhije tudi zasnovani
enonacionalno. Zaradi takega koncepta države so bile v vseh treh državah narodne manjšine
moteč element, ki so ga poskušali čim prej asimilirati. Različen položaj posameznih delov
slovenskega naroda je vplival tudi na odzivanje slovenskega prebivalstva na dogajanje med
drugo vojno, tako na lokalni, kot tudi splošno slovenski ravni.