Ob okupaciji leta 1941 so se slovenski kulturniki razhajali v oceni, ali so izpolnjeni
pogoji za delo kulturnih delavcev in kulturnih ustanov. Najbolj odločno je spoštovanje
slovenske kulturne samobitnosti zahtevala skupna spomenica šestih slovenskih najbolj
uglednih društev, naslovljena na okupacijsko upravo 29. aprila 1941. Izmed uglednih
literarnih revij je še nadalje izhajal le katoliški Dom in svet, uredništva drugih revij pa so
menila, da niso izpolnjeni pogoji za njihovo delo in so njihove revije prenahale izhajati. To je
bil uvod v kulturni molk, kulturnopolitično načelo osvobodilnega gibanja, v katerega se je
vključila večina slovenskih kulturnih delavcev. Že leta 1941 sta se tako začeli oblikovati dve
kulturni sceni; prva je delovala legalno in upoštevala zahteve italijanske cenzure, druga je
bila bolj odločna, družbeno aktualna in je svoja načela izražala v ilegalnem tisku.