Razpad Habsburške monarhije in mešetarjenje zmagovalcev z njenim ozemljem po prvi
svetovni vojni, so radikalno razkosali slovensko nacionalno ozemlje. Znotraj Kraljevine
Jugoslavije so bili Slovenci podrejeni škofijama v Ljubljani (od 1930 jo je vodil dr. Gregorij
Rožman) in v Mariboru (od leta 1933 jo je vodil dr. Ivan Jožef Tomažič). Oba škofa si pred
grozečo vojno nista zatiskala oči, vendar nanjo nista bila pripravljena. Bolj kot značajske
posebnosti obeh škofov, so različne razmere v posameznih delih okupirane domovine in
različno ravnanje okupatorjev, pogojevali tudi različno ravnanje obeh škofov v času
okupacije. V izrednih razmerah, ki jih je okupacija povzročila, pa sta oba škofa priznavala
legitimnost okupacijske oblasti po načelu, da bi prišlo sicer v deželi do nevzdržne anarhije, ki
bi ogrozila moralni in fizični obstoj slovenskega naroda.