Na osnovi objavljenih dokumentov, časopisja in drugih virov, predvsem dnevniških zapisov, predstavlja avtor poglede na stopnjo revolucionarnosti v letu 1941 v slovenskem političnem prostoru. Ugotavlja, da se je v prvem letu 2. svetovne vojne na ozemlju Slovenije revolucijsko kazalo zlasti kot narodna revolucija s poudarjenimi nacionalnimi emancipacijskimi temami (osvoboditev izpod okupatorjev, uveljavitev samoodločbe naroda, sprememba položaja slovenskega nroda v bodoči jugoslovanski državi). To je s strani narodnoosvobodilnega gibanja bilo razumljeno v povezavi s socialno revolucijo, predvsem s spremembo oblasti. Kot tak organ je bil septembra 1941 vzpostavljen Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), ki je predstavljal tudi organ nastajajoče slovenske državnosti in je bil izraz samoodločbe naroda. Revolucijski izraz je bil vsebovan tudi v programski točki, ki je napovedovala združitev slovenskega naroda, kar je bil izraz programa Zedinjene Slovenije. To je bila zahteva po spremembi državnega okvira in osvoboditvi slovenskega etničnega ozemlja, ki je po 1. svetovni vojni bilo od Slovenije ločeno. To je mogoče razumeti kot protiimperialistično usmeritev OF. Revolucijski izraz je imelo tudi vprašanja odnosa do jugoslovanske države in njenega bodočega ustroja na drugačnih osnovah. Podobne poglede so v letu 1941 izražali tudi v osvobodilnemu gibanju nasprotni strani. V tem obdobju je revolucijski izraz imel tudi način uveljavljanja oz. varovanja narodnoosvobodilnega gibanja. Zaradi okupacije in sodelovanja z okupatorjem proti njemu je dobilo to značaj revolucionarnega terorja, ki se je kazal v preganjanju in kaznovanju okupatorjevih ovaduhov in zaupnikov.