Prikaz zajema jugoslovanski del Slovenije v času druge polovice tridesetih let, ko se
nakazujejo idejni in politični premiki slovenskega dela JRZ, ki se je po marčnem puču 1941
spet imenovala SLS. Avtorica oriše vse pomemne silnice, ki so krojile idejnopolitično
naravnanost SLS v tesni povezanosti s katoliškim gibanjem, s središčno vlogo Katoliške
akcije (KA). Po vstopu dr. A. Korošca v Stojadinovićevo vlado (1935) je v Dravski banovini
bila hitro zgrajena mreža organizacij JRZ, obenem pa so se živahno obnavljale ali na novo
ustanavljale številne katoliške organizacije. Mnoge od teh so postale "pomožne sile" KA, ki so
na podlagi papaških okrožnic (Quadragesimo anno in Divini Redemptoris ) utirale pot
katoliški obnovi in misli o stanovsko urejeni družbi. Ob tem so zavračali liberalno demokracijo,
marksizem, boljševizem in ljudskofrontno povezovanje ter napovedali idejni boj
proti komunizmu. Ob aprilskem zlomu je SLS oz. katoliški tabor bil dokaj neenoten, med
vzroki so bili avtoritarnost stranke in katoliške desnice, neustrezna taktika in metoda
uveljavljanja katoliške obnove in stanovske ideje, zavračanje politične pluralnosti in ob
razsulu države aprila 1941 tudi iskanje zaščite pod okupatorji.