Gesla o ljudski fronti so bila rezultat novega političnega 'kurza' po VII. kongresu
Kominterne leta 1935. Ljudskofrontna zavezništva - rezultat nove usmeritve komunistične
internacionale - so bila vse od začetka zelo krhka. Socialisti so bili do komunistov zaradi
negativnih izkušenj iz let 1928-1935 še naprej nezaupljivi in so sodelovanje z njimi v večini
zahodnoevropskih držav tudi po spremembi politike Kominterne zavračali. Komunisti so
sicer prisegali na novo nastale 'protifašistične zveze', vendar so v svoji politiki pregmatično
sledili le sovjetskim in svojim interesom. 'Ljudskofrontne zveze' so bile, tam kjer je do njih
prišlo, zelo heterogene in kot take niso bile sposobne razrešiti perečih socialnih, gospodarskih
in političnih problemov. Avtor opozarja na neuspešne poskuse 'ljudskih front' v Španiji in
Franciji, da bi zagotovile trajnejše socialno in politično ravnotežje, hkrati pa ugotavlja, da
niso bila 'ljudskofrontna' povezovanja v Sloveniji nič bolj uspešna, saj so bila kratkotrajna in
so zajela le del narodnoobrambno in protifašistično razpoloženega slovenskega prebivalstva.