Družba sv. Uršule, ki jo je l. 1535 v Brescii ustanovila Angela Merici, je v začetku 17. stol. privzela monastično
obliko in se preimenovala v red sv. Uršule. Zaradi svojega vzgojnega poslanstva se je Red hitro širil, tako da je bilo v 2.
polovici 17. in v 18. stol. samo v Srednji Evropi že 27 uršulinskih ustanov za vzgojo in izobraževanje ženske mladine.
Uršulinski samostani so bili avtonomni, a v živahnih medsebojnih stikih. Ti so se še posebej okrepili ob kanonizaciji
Angele Merici (l. 1807), zlasti pa ob 300-letnici prvega generalnega kapitlja Družbe sv. Uršule (l. 1837), kar so tedaj
enačili z ustanovitvijo Reda sv. Uršule.
Prispevek na kratko povzema poročilo o slovesni tridnevnici, s katero so ljubljanske uršulinke proslavile kanonizacijo
Angele Merici. Opisuje pa tudi praznovanje 300-letnega jubileja v Pragi, od koderje prišla pobuda za to, in v ljubljanskem
uršulinskem samostanu.