Prispevek obravnava bratovščine, ki so v baročnem času delovale po ljubljanskih neredovnih cerkvah. Največjih je bilo v
stolni cerkvi pri Sv. Miklavžu, in sicer (nad)bratovščina presvetega Rešnjega telesa (obnovljena 1592), plemiška družba oz.
bratovščina sv. Dizma (1688), bratovščina trgovcev z imenom Odrešenika sveta (1598 ali 1599), bratovščina Svete Trojice
(1688), duhovniška bratovščina sv. Križa in sv. Filipa Nerija (1706) ter bratovščina sv. Janeza Nepomuka (1730). Pri
šenklavski podružnici sv. Florijana je delovala bratovščina Žalostne Matere Božje (1713), povezana s tamkajšnjo milostno
podobo, pri Sv. Petru pa bratovščina Pomoči umirajočim za srečno zadnjo uro (1713), povezana s posebno pobožnostjo t. i.
Marijinih poti. Poleg teh je v mestu delovalo še nekaj drugih bratovščin (npr. bratovščine krščanskega nauka, gosposke
služinčadi in kočijažev). V članku sta na kratko predstavljena namen in dejavnost omenjenih pobožnih združb, posebna
pokornost pa je posvečena njihovemu umetnostnemu prizadevanju. O slednjem poleg arhivskih virov pričuje tudi dragocena
spomeniška dediščina, ki je v primerjavi s skromnimi relikti redovnih bratovščin bogatejša in v večji meri ohranjena in situ.