Cistercijanski samostani niso bili le duhovne, ampak s svojimi velikimi posestmi tudi gospodarske ustanove, to pa se
nujno kaže tudi v njihovem arhivskem gradivu (spiritualia, temporalia). Samostani so morali svoje pravice dokazovati z
dokumenti, pa so zato odlično poskrbeli za hrambo in so jih zaradi lažjega poslovanja že zgodaj urejali. Predvsem od 17.
stoletja so tudi cistercijani oživili zanimanje za preteklost reda in njegovih postojank, pa tudi laični raziskovalci so začeli na
veliko črpati podatke iz samostanskih arhivov. Po razpustitvi naših samostanov po cesarju Jožefu II, ki je s številnimi
odredbami sicer želel zavarovati kulturno blago ukinjenih samostanov pred uničenjem, pa je bilo tudi arhivsko blago
marsikje precej poškodovano. Najbolje se je ohranilo gradivo, ki ga je svetna oblast namenila v hrambo javnim ustanovam in
društvom.