Prispevek se osredotoča na bratovščine, ki so bile ustanovljene po ljubljanskih redovnih cerkvah (izvzete so jezuitske
kongregacije, ki so bile predstavljene v Arhivih 33/2). Ker z jožefinskimi reformami niso bile le ukinjene, ampak se je z
zatrtjem večine samostanov, pri katerih so delovale, razgubila ali uničila tudi njihova materialna ostalina, je predstavitev
njihovega umetnostnega naročništva in likovnih ambicij zgolj fragmentarna. Iz ohranjenega gradiva pa je vendarle razvidno,
da so naročale dela pri kvalitetnih umetnikih. Grafike in slike omogočajo tudi vpogled v ikonografijo, značilno za posamezne
bratovščine, ki so na Slovensko uvedle vrsto novih tipov, plasti marijanskih.