logo
ŽRTVE I.SVŽRTVE II.SVPOPISIZIC

/

Serijske publikacije

/

Arhivi

Bosansko dubrovniški odnosi (2. del)

Avtor(ji):Aida Škoro Babić
Soavtor(ji):Jure Volčjak (odg. ur.), Alenka Hren (prev.), Wolfgang Zitta (prev.), Eva Blumauer (lekt.)
Leto:2011
Založnik(i):Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana
Vir(i):Arhivi, 2011, št. 1
Jezik(i):slovenščina
Vrst(e) gradiva:besedilo
Ključne besede:Dubrovnik, Bosna, srednji vek, diplomacija, diplomatski odnosi, trgovina, Novi, mednarodni odnosi, meddržavne pogodbe, zgodovina, herceg Sljepan, jugovzhodna Evropa, Dubrovnik, Bosnia, the Middle Ages, diplomacy, diplomatic relations, trade, Novi, international relations, bilateral contracts, history, herceg Stjepan, South-eastern Europe
Avtorske pravice:
CC license

To delo avtorja Aida Škoro Babić je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna

Datoteke (1)
Ime:arhivi_2011_1.pdf
Velikost:33.46MB
Format:application/pdf
Stalna povezava:https://hdl.handle.net/11686/file5374
Odpri
Prenesi
Opis
Z zasedbo Huma je prišla Bosna v neposredno zaledje Dubrovnika, kar je botrovalo tesnejšim in močnejšim trgovskih vezem in trgovinski izmenjavi. Bolj so se krepili odnosi med njima več ohranjenih in bolj raznovrstnih listin najdemo. Njihovo število se je še povečalo, ko je prišlo do ekonomske in politične krepitve večjih bosanskih fevdalcev konec 15. stoletja. Ti so začeli sami izdajati svoje listine namenjene Dubrovniku. V času Bosanskih banov Kulina in Ninoslava so Dubrovčani prosto trgovali brez plačevanja kakršnega koli davka. Februarja 1326 Sljepan II. Kotromanič to spremeni in se odloči jemati desetino vrednosti vsega blaga, ki jo dubrovniški trgovci uvozijo v njegovo deželo. Od tega trenutka dalje se je plačevanje carine ustalilo, v Bosni pa se postopoma uvaja carinski sistem. Obdobje pred samo prevlado Osmanskega imperija zaznamuje nastop vojvode in pozneje hercega Stjepana Vukčića Kosače na zgodovinsko prizorišče ter zgraditev mesta Novi, s katerim je herceg poskušal konkurirati Dubrovniku v trgovini s soljo. Turška prisotnost je vsekakor vplivala na diplomatske poteze in odločitve tako posameznih bosanskih velikašev kot tudi Dubrovnika, ki so v neki meri botrovale še hitrejšemu zlomu Bosne in pozneje Hercegovine.
Metapodatki (12)
  • identifikatorhttps://hdl.handle.net/11686/15721
    • naslov
      • Bosansko dubrovniški odnosi (2. del)
      • Relations between Bosnia and Dubrovnik (Part 2)
      • Die Beziehungen zwischen Bosnien und Dubrovnik (2. Teil)
    • ustvarjalec
      • Aida Škoro Babić
    • soavtor
      • Jure Volčjak (odg. ur.)
      • Alenka Hren (prev.)
      • Wolfgang Zitta (prev.)
      • Eva Blumauer (lekt.)
    • predmet
      • Dubrovnik
      • Bosna
      • srednji vek
      • diplomacija
      • diplomatski odnosi
      • trgovina
      • Novi
      • mednarodni odnosi
      • meddržavne pogodbe
      • zgodovina
      • herceg Sljepan
      • jugovzhodna Evropa
      • Dubrovnik
      • Bosnia
      • the Middle Ages
      • diplomacy
      • diplomatic relations
      • trade
      • Novi
      • international relations
      • bilateral contracts
      • history
      • herceg Stjepan
      • South-eastern Europe
    • opis
      • Z zasedbo Huma je prišla Bosna v neposredno zaledje Dubrovnika, kar je botrovalo tesnejšim in močnejšim trgovskih vezem in trgovinski izmenjavi. Bolj so se krepili odnosi med njima več ohranjenih in bolj raznovrstnih listin najdemo. Njihovo število se je še povečalo, ko je prišlo do ekonomske in politične krepitve večjih bosanskih fevdalcev konec 15. stoletja. Ti so začeli sami izdajati svoje listine namenjene Dubrovniku. V času Bosanskih banov Kulina in Ninoslava so Dubrovčani prosto trgovali brez plačevanja kakršnega koli davka. Februarja 1326 Sljepan II. Kotromanič to spremeni in se odloči jemati desetino vrednosti vsega blaga, ki jo dubrovniški trgovci uvozijo v njegovo deželo. Od tega trenutka dalje se je plačevanje carine ustalilo, v Bosni pa se postopoma uvaja carinski sistem. Obdobje pred samo prevlado Osmanskega imperija zaznamuje nastop vojvode in pozneje hercega Stjepana Vukčića Kosače na zgodovinsko prizorišče ter zgraditev mesta Novi, s katerim je herceg poskušal konkurirati Dubrovniku v trgovini s soljo. Turška prisotnost je vsekakor vplivala na diplomatske poteze in odločitve tako posameznih bosanskih velikašev kot tudi Dubrovnika, ki so v neki meri botrovale še hitrejšemu zlomu Bosne in pozneje Hercegovine.
      • By occupying Hum, Bosnia became the immediate hinterland of Dubrovnik, which tightened and strengthened commercial bonds and exchange between the two countries. The better the relations between them, the more deeds of various types were preserved. The number of deeds even increased when several major Bosnian feudal lords gained strength in the late 15th century and began to issue their deeds to Dubrovnik themselves. During the time of the Bosnian bans Kulin and Ninoslav, the people of Dubrovnik were engaged in free trade without having to pay any kind of taxes. A ll this was changed when Sljepan II. Kotromanič decided to levy a tithe on the value of all goods that merchants from Dubrovnik imported in his country. From that moment on, the paying of duty was established in Bosnia and a customs system was implemented. Two significant events had occurred during the time before the Ottoman Empire gained supremacy in Bosnia; the appearance of the Bosnian duke (later also Herceg) Sljepan Vukčić Kosača, and the construction of the town of Novi which the Herceg expected would compete with Dubrovnik in the salt trade. The presence of the Turks most definitely influenced diplomatic moves and decisions of Dubrovnik and of certain Bosnian lords, and eventually to a certain degree contributed to an even faster breakdown of Bosnia and later Herzegovina.
      • Nach dem Tod von König Stjepan Ostoja, dessen Macht sehr gering war, folgte ihm dessen Sohn Stjepan Ostojič auf dem bosnischen Thron nach. Es kam zu einer Doppelregierung — zugleich betrat auch Tvrtko II. den bosnischen Schauplatz. Nach 1421 ist keine Erwähnung von Ostojič mehr zu finden, und Tvrtko II. blieb der einzige bosnische König. Dubrovnik verlangte von beiden die gleiche Urkunde, die alle Privilegien bestätigte, die es schon von den bosnischen und serbischen Feudalherren erlangt hatte. In dieser Zeit wurde die Frage von Konavle aufgeworfen. Es kam zum Krieg, der mit dem Ergebnis endete, dass Dubrovnik Konavle, Obod und Cavtat behielt. Eine Erweiterung des Territoriums gelang aber nicht. In der Zeit des Konavle-Krieges betrat Radivoj, der Sohn des verstorbenen Königs Ostoja, den Schauplatz der bosnischen Geschichte. Den Dubrovniker Chroniken zufolge soll er von Ishakbeg nach Bosnien gebracht und zum König ausgerufen worden sein. 1435 starb Sandalj Hranić, dessen Nachfolger sein Neffe Stjepan Vukšić Kosača wurde. Zweifelsohne war der Tod von Hranić einer der wichtigsten Ereignisse, da der verstorbene Herzog trotz aller Missverständnisse seit 1403 gute Beziehungen mit Dubrovnik unterhalten hatte. Der neue Herzog Vukšić Kosača verhielt sich anfangs sehr tolerant gegenüber Dubrovnik, jedoch begannen die Beziehungen mit der Zeit immer gespannter zu werden. 1435 bestätigte er alle Privilegien, die es von seinen Vorgängern erhalten hatte, damit auch Konvale; Dubrovnik reihte ihn unter seinen Adel. 1443 starb Tvrtko II, dem Stjepan Tomaš auf dem Königsthron nachfolgte. Der türkische Druck auf die Balkanvölker erhöhte sich, und auch Dubrovnik bekam ihn zu spüren. 1458 verlangte Porta von Dubrovnik die Entrichtung einer jährlichen Abgabe. Es waren schwere Zeiten auch für Bosnien, das seit dem großen Türkeneinfall (1414—1416) eine zögerliche Haltung zwischen dem Westen und den Türken einnahm. Ein Teil der Bevölkerung war für die Türken, denen der bosnische König einmal Abgaben entrichtete und ein andermal wieder nicht. Für Porto war Bosnien ein Vasallenstaat. Die diplomatischen Beziehungen zwischen Dubrovnik und Bosnien waren wegen der Türkengefahr auch fruchtbarer. Die Notwendigkeit des unterentwickelten bosnischen Staates fand in der Frühphase seiner Geschichte die beste Lösung in den Handelsverbindungen mit Dubrovnik. J e mehr sich die Beziehungen zwischen ihnen festigten, umso mehr und umso verschiedenartigere Urkunden finden wir. Deren Anzahl vergrößerte sich noch, als es Ende des 15. Jahrhunderts zu einer wirtschaftlichen und politischen Stärkung der einflussreicheren bosnischen Feudalherren kam, die für Dubrovnik bestimmte Urkunden selbst ausstellten. Dank seiner Lage und seiner lebhaften wirtschaftlichen und sonstigen Beziehungen mit den Nachbarn trug die Republik Dubrovnik vielfältige Unterlagen zusammen, die in zahlreichen Büchern von Dubrovniks Kanzlei und Notariat sorgfältig festgehalten wurde. Das Staatsarchiv in Dubrovnik ist auch sonst das reichste Archiv für die bosnische Geschichte und natürlich auch für die Geschichte der Beziehungen zwischen Bosnien und Dubrovnik.
    • založnik
      • Arhivsko društvo Slovenije
    • datum
      • 2011
    • tip
      • besedilo
    • jezik
      • Slovenščina
    • jeDelOd
    • pravice
      • licenca: ccByNcNd