Na osvobojenem ozemlju Bele krajine je bilo 12. januarja 1944 ustanovljeno Slovensko narodno gledališče, prvo
gledališče, ki je nosilo nedvoumno nacionalno slovensko oznako. Gledališče ni bilo zgolj še eno frontno gledališče za
politično propagandne potrebe in dvigovanje borbene morale partizanov. Od avgusta 1944, ko so večino gledaliških
moči na osvobojenem ozemlju Bele krajine zbrali v Črnomlju, so začeli posegati tudi po bolj zahtevnem repertoarju
iz zakladnice svetovne in slovenske dramatike. Poleg aktivističnih nalog so uprizorili tudi dela iz železnega
slovenskega repertoarja (Cankar, Linhart), iz zakladnice svetovne dramatike (Moliere, Čehov, Nušić) in sodobna
slovenska dela (Bor). Nekaterim idejam (Shakespeare, Schiller) pa so se morali odreči zaradi kratkega veka
delovanja gledališča in zaradi pomanjkanja večjega števila izkušenih igralcev.