Prispevek se ukvarja s pojavom reformacije na ozemlju današnje Bele krajine (Metliškem), ki ni imela le svojevrstnega
razvoja, pomembnega za zgodovino slovenske reformacije, temveč je imela zaradi intenzivnih stikov
metliških protestantov s Hrvaško tudi poseben pomen za hrvaški protestantizem. Pojav reformacije moramo razumeti
kot enega izmed ključnih momentov razvoja Metliškega v 16. stoletju. Postaviti ga moramo ob bok hkratnim
procesom izginjanja uradov dežele Grofije v Marki in Metliki ter priključevanja dežele Kranjski, odhoda starih
plemiških rodbin in prihoda plemstva dežel krone sv. Štefana, prihoda Uskokov, izgradnje trdnjave Karlovac in s
tem povezanega prenehanja neposredne turške grožnje. Prispevek tako odgovarja na vprašanja: kdo so bili nosilci
reformacijskega gibanja na Metliškem, pri čemer obravnava tako predikante (pridigarje) kot učitelje (šolske
mojstre) protestantskih šol v Metliki in Črnomlju; kako je reformacija vplivala na obe belokranjski mesti, s poudarkom
na protestantskem prevzemu organov mestne avtonomije v času po letu 1580; kako je bila sprejeta pri
meščanstvu in kmetstvu dežele ter v katerem jeziku se je pridigalo in se je odvijal pouk v protestantskih šolah. Prek
predstavitve vodilne figure metliškega protestantizma, Gregorja Vlahoviča., poskuša na kratko prikazati tudi
življenje predikanta. Razprava zajema časovni okvir med prvimi omembami protestantizma leta 1559 in letom
1617, ko so bili iz mesta Metlike pred protireformacijsko komisijo v Ljubljano poklicani zadnji metliški protestanti.