Vse od razpada nekdanje jugoslovanske države
v letu 1991 (in pravzaprav že pred tem) se tako
historiografija kot politika in družba spopadata z
iskanjem odgovora na vprašanje, ali je Jugoslavija
zares bila tista nujna in potrebna državna tvorba
ali je nudila primeren državnopravni okvir za
slovenske narodno-emancipacijske težnje, skratka,
ali je dejansko bila slovenska zaželjena dežela. Jo
lahko imenujemo južnoslovanski eldorado, kjer bo
(in je bilo) mogoče končno zaživeti v miru, prosto
utesnjujočih spon avstro-ogrske ječe narodov, in
izkoristiti vse svoje potenciale ter se pod varnim
okriljem Slave predajati sadovom neizbežnega napredka?
Ali jo, po drugi strani, raje označimo kot
centralistično in izkoriščevalsko tvorbo, zaviralko
pridnega slovenskega kmeta in delavca, notranje
sprt sod smodnika, za katerega so antropologi že
davno dokazali, da je nagnjen k barbarstvu, zarotništvu
in spletkarstvu? Omenjena vprašanja
seveda še dodatno zaplete dejstvo, da Jugoslavija
ni bila le ena, da sta bili dve. Tista druga, Titova,
o kateri bojda vsakdo vse ve (najbrž gre za edino
preteklo državno tvorbo, za katero bi znal povprečni
slovenski državljan našteti prav vse politične
stranke (ali zveze), ki so v njej delovale), in tista
prva, Karađorđevićeva monarhija, ki pa je vendarle
manj »znana«. Kako je torej z (ne)zaželjenostjo
vsake od obeh?