Leta 1880 je organiziralo Ljubljansko pevsko omizje (Laibacher
Liedertafel) izlet na Šmarno goro. Tam naj bi se pevci,
ki so bili po večini ljubljanski Nemci, neprimerno vedli, po
grmovju obešali in sušili prepotene srajce (od tod kasneje
žaljivka »ljubljanske srajce«) ter samo v ogrnjenih suknjičih
hodili v gostilno. Dalje naj bi v cerkvi kadili cigare, igrali
na orgle poskočnice in plesali pred cerkvijo. Pri povratku je
prišlo zvečer v Medvodah do manjšega spopada med nekim
kmečkim fantom in skupino šestih pevcev. Nemško časopisje,
kjer sta prednjačila Laibacher Zeitung in Laibacher Tagblatt,
je pripisalo ta napad slovenski politiki, ki naj bi naščuvala
kmete nad nemške pevce. Nemško časopisje je krivdo za medvoške
dogodke zvalilo tudi na orožnike, ki naj ne bi ustrezno
posredovali. Janeza Jana, vodjo medvoških orožnikov, so te
obtožbe tako prizadele, da si je tri dni po teh dogodkih vzel življenje.
Sledilo je prelivanje črnila in večmesečna »novinarska
vojna« med slovenskim in nemškim časopisjem o tem, kaj se
je zgodilo na Šmarni gori in v Medvodah. Urednik Laibacher
Zeitung Leo Suppantschitsch in predstojnik Laibacher Liedertafel
Eduard Wraweczke sta proti Slovencu, Slovenskemu
narodu in Novicam sprožila tudi tožbe. Navsezadnje je bil
spoznan za krivega napada na pevce v Medvodah 18-letni
kmečki fant Anton Košenina iz Spodnje Senice in zaradi hudodelstva
obsojen na enoletno zaporno kazen.