Razprava obravnava raznolike usode štirih družin zadnjih potomcev
kranjskega polihistorja J. V. Valvasorja (1641–1693), ki so
prebivali na slovenskih tleh (v tujini živijo potomci še danes), in sicer
v prvi polovici 20. stoletja, do leta 1941. Vsem je skupno, da so umrli
brez potomstva, da slovenščina nikomur ni bila materni jezik in da
najbrž nihče ni vedel za sorodstvo z Valvasorjem.
Njihove zgodbe so na pogled precej dekadentne. Gre za skupek
usod ljudi v najbolj nemirnem stoletju novejše človeške zgodovine,
ki so se za povrh znašli na enem najbolj krvavih koščkov Srednje
Evrope. Težko bi našli bolj pisano druščino oseb, te pa imajo poleg
geografskega prostora en sam skupni imenovalec: skupne prednike,
konkretno edinega od trinajstih Valvasorjevih pravnukov pl. Dienerspergov,
za katerim so ostali legitimni potomci.
Več pozornosti je posvečene dvema od osmerice zadnjih »slovenskih
valvasorjevcev«: skladatelju Rudolfu Weis-Ostbornu, ki se je
edini zapisal v regionalno zgodovino, ter nesrečni žrtvi nacistične evtanazije
Karlu Mayerju, za katerim je ostalo največ osebnih pričevanj.
Z drugih zornih kotov so zanimive življenjske usode preostalih oseb,
pri nekaterih tudi raziskovalna pot, kako jih je bilo sploh mogoče
odkriti. In končno so imeli čisto posebno usodo rokopisni spomini
in zbirka portretov prednikov, za katere niti njihovi lastniki Koflerjevi
s Koga pri Ormožu niso vedeli, koga vse predstavljajo in kako
dragoceni utegnejo biti nekega dne za spoznavanje Valvasorjevega
»neznanega« potomstva.