Avtorica obravnava pravno ureditev prenehanja delovnega razmerja v različnih obdobjih in skuša prikazati, kako se je le-ta postopno oddaljevala od čistih civilnopravnih principov. Od sredine 19. stoletja, ko je bila pri nas uvedena obrtna svoboda, ki je omogočila razvoj kapitalističnega načina proizvodnje in je začelo nastajati številno delavstvo, delovno oz. službeno razmerje pa je bilo domala v celoti prepuščeno avtonomiji strank (kar je de facto pomenilo, da je bil delodajalec tisti, ki je odločal o vsebini tega razmerja, pa tudi o njegovi sklenitvi, trajanju in prenehanju), se je postopno oblikovalo vse več določb, ki so omejevale delodajalčevo svobodo pri odpovedi delovnega razmerja, delavcu pa zagotavljale večje varstvo zaposlitve oziroma vedno več pravic v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja.